Na poti iz pošte v Kamniku sva se z diktatorico malo pogovarjala.
Njen brat je genij piflar. Dobil je (tako kot ona) neko priznanje od župana, za najboljše učence v občini. Piflar.
Skratka, debato je neslo v smeri razvajenosti. Ker ona namreč meni, da sem jaz razvajen. Pa nisem.
Nevem točno kako sva prišla do njenega brata, no kakorkoli že: Ugotovila sva zakaj je v taki prednosti pred svojimi sovrstniki.
Ostalim se je zgodila velika krivica, za katero čutim, da morajo ljudje izvedeti. Namreč bili so prikrajšani za iste možnosti kot on.
Pokov’c je bil tako razvajen, da so mogli starši in diktatorca tehtati kinder jajčke, da so videli ali je v jajcu igrača v enem kosu ali za sestavljat. Imeli so točno naštudirano težo (Bog jim daj zdravja).
Mali se je bojda začel kar dret, če ni dobil tiste igrače za sestavljat. Tu bi morda prav prišli dve vzgojni okoli kepe. Ampak ne.
Posebni kakor so, so vse kinder jajčke z igračkami za sestavljat pokupili za svojega sinkota, katerega možgani so se posledično začeli hitreje razvijati kot od vseh ostalih otrok v njegovi generaciji. Zgodila se je velika krivica.
In bojim se da je za njegovo generacijo že prepozno! In namesto ene povprečne generacije imamo enega rahlo nadpovprečnega pubertetnika in mnogo podpovprečnih.
Še dobro da je Kamnik majhna vas in da ni prizadeta večja populacija. Upam, da se vsi zavedamo, kako lahko take malenkosti vplivajo na naša življenja.
Groza. Res!